2019, sobota.

Privoščil sem si eno uro daljši spanec, saj je bila nemirna noč, tudi zaradi komarjev. Fajn se je bilo lotiti jutranjega gibanja za razliko v svetlem jutru. Šel sem petnajst minut proti reki Muri in se obrnil pred jaso/travnikom (glej sliko), malo pred reko. Ta pot vodi skozi gozd in ne bi je ubral, če ne bi videl, da so jo morali pred tedni na novo navoziti, verjetno v moji odsotnosti. Že zato sem jo moral preizkusiti, ker pravim, da so poljske poti moja igrišča. Preden pa sem štartal, sem se odločil, da bom zadnjič uporabil trenutne mizunke oziroma jih bom po današnji aktivnosti upokojil. To pomeni zapral in jih začel uporabljati v družbene namene (v svojo vsesplošno uporabo). Jutri pa načnem nove mizunke.

Za kosilo je draga pričarala krompirjevo pito (pečen pire krompir) z zelenjavo. Holy crap je to dobro! Vrhunsko.